NIHALI

Nihali spremljata

zemeljske premike

Horizontalni nihali, ki ju je leta 1959 v Veliko jamo namestil Antonio Marussi, spremljata odklone navpičnice, vrtenje in deformacije jame.

Ti premiki lahko niso periodični ali pa se redno ponavljajo, kot na primer premiki, povezani z zemeljskim plimovanjem kot posledico privlačnosti lune in sonca. Zaradi svoje velikosti (razdalja med spodnjim in zgornjim vpetjem je 95 m) sta nihali izjemno občutljivi za tektonske deformacije in naravno odpravita nekatere vire šumov, značilne za manjše instrumente.

Drog nihala visi vodoravno na dveh jeklenih vrveh: zgornja je pritrjena na strop, spodnja pa na dno jame. Drog nihala se vrti vodoravno okrog navidezne osi, ki povezuje zgornjo in spodnjo točko vpetja.

Zemeljska skorja se odziva na privlačnost lune in sonca z dvigovanjem za nekaj deset centimetrov, kar povzroči naklon navpičnice za nekaj milijardink radiana.

Preučevanje gibanja nihala je omogočilo spoznanja tako glede prostega nihanja zemlje kot tudi glede postopnega stoletnega nagibanja Velike jame proti severozahodu, učinka sile plimovanja Jadrana in deformacij, ki jih povzroča pretok narasle podzemne Reke/Timave. Nihali v Veliki jami sta edini instrument, ki je zabeležil štiri od petih največjih potresov v zadnjih 50 letih, in sicer potresa v Čilu leta 1960 (najhujši do zdaj zabeleženi) in leta 2010 (peti na lestvici), potres na Sumatri-Andamanih leta 2004 (tretji na lestvici) in potres na Japonskem leta 2011 (četrti) ter tako omogočil neposredno primerjavo teh štirih dogodkov.

Obseg prostega nihanja zemlje je bistvenega pomena pri pravilni oceni jakosti velikih potresov, saj v teh primerih potresni valovi le delno odražajo potres.