LA FLORA

Flora Velike jame

Jame so za rastline prav posebno okolje. Od vhoda proti notranjosti jakost svetlobe postopoma upada vse do popolne teme, vlaga narašča, temperatura pa se postopoma ustali na povprečni letni zunanji temperaturi. Naglo spreminjanje okoljskih pogojev močno omejuje izbor vrst, ki morejo rasti proti notranjosti jame, kar je opredelilo različne rastlinske pasove. Svetloba je glavni dejavnik pri razširjenosti avtotrofnih rastlin, torej tistih, ki so sposobne fotosinteze (v bistvu zelenih rastlin). Te najdemo samo blizu vhodov v jame, ni jih pa bolj v notranjosti, kamor ne pride svetloba, ki je nujno potrebna za njihovo rast.

V začetnem delu vhoda v Veliko jamo, kjer je svetlobe več, prevladujejo semenke oziroma višje rastline s cvetovi, predvsem bršljan (Hedera helix). Ko se spuščamo po stopnicah vstopnega jaška, se ob upadanju svetlobe temperatura in vlažnost bližata značilnim jamskim vrednostim (v primeru Velike jame je temperatura 11 °C in relativna vlaga 98 %), semenk je postopoma vse manj in rastlinski pasovi postajajo vse bolj opredeljeni: najprej pas praproti, med katerimi izstopa rjavi sršaj (Asplenium trichomanes), nato pas briofitov (mahov in jetrenjakov). Na koncu, v najglobljih predelih, kjer je svetloba zelo šibka, so na vlažnih stenah lise zelenih in modrozelenih alg (cianobakterij), v notranjih delih jame brez svetlobe pa tudi teh ni več.

V Veliki jami, tako kot v drugih turističnih jamah, umetna razsvetljava omogoča razvoj avtotrofnih rastlin tudi v najglobljih predelih, kjer bi jih zaradi popolne teme sicer ne bilo. Kjer je svetloba luči močnejša, lahko opazimo posebne vrste, ki so znane z imenom Lampenflora: to so alge, majhne praproti in mahovi, ki so pogosto nerazviti ali jalovi. Prisotnost teh rastlin predstavlja spremembo v občutljivem podzemnem okolju, zato razvoj Lampenflore proučujemo in skrbno spremljamo.